ANTSTORE World of Ants

[K Kris]

Mravljinje vrste bi lahko delili na bolj ali manj primerne glede na zahtevnost posamezne vrste. Nekatere vrste se zelo lahko prilagajajo na različne biotope ali hrano in zato tudi na življenje v ujetništvu. Druge vrste pa so lahko zelo omejene kar se tiče življenskega prostora in/ali hrane. Npr.: mnoge eksotične vrste zahtevajo striktno določeno temperaturo ali vlago. Mravlje, ki živijo v puščavskih predelih težko gojiš v navadnem formikarju. Določene mravlje (južnoameriške iz rodu Atta večinoma) se prehranjujejo izključno iz gliv, ki jih vzrejajo v lastnem mravljišču. Za vzrejo gliv pa potrebujejo določeno vrsto rastlinja. Tak formikar je precej zahtevno vzdrževati.

Začetniške vrste so vrste mravelj, ki so iz več razlogov primerne za začetnike. Sorazmerno lahko jih je vzdrževati in ne predstavljajo nevarnosti. Nevarnosti? Nevarnost lahko predstavljajo iz različnih razlogov predvsem pa se nekatere vrste lahko naselijo tudi v vašem stanovanju, kar pa seveda ni priporočljivo. Lahko vzdrževanje pomeni, da so mravlje prilagodljive na življenje v ujetništvu in zato niso preveč občutljive na različne stopnje vlage, jih je lahko hraniti in jih ni težko fizično obdržati v formikarju.
Spodaj na kratko opisane vrste imajo sicer različne zahteve in se med seboj bistveno razlikujejo, vendar jih v grobem lahko označimo za začetniške. Od spodaj navedenih vrst so najbolj priporočljive začetniške vrste Lasius niger, Lasius flavus, Myrmica rubra in Tetramorium caespitum.

Vrste

Lasius niger (Formicidae: Formicinae):
Na ujetništvo skrajno prilagodljiva vrsta. Živi v praktično vseh habitatih in je ena najpogostejših slovenskih mravelj. V poletnih mesecih v vseh regijah brez težav najdemo matice, ki se množično vračajo s svatbenega leta. Roji na soparne dneve med 11.30 uro in 18ih, od konca junija do začetka septembra v glavnem pa julija in avgusta, čeprav natančnejši podatki za Slovenijo niso znani. Izogiba pa se gosto poraščenim gozdovom in vlažnim pokrajinam kjer jo pogosto zamenja nekoliko bolj agresivna, parapatrična, sestrska vrsta Lasius platythorax.
Gnezda so različna. Največkrat pod zemljo, večkrat pa tudi s kupami. Kupe so pogosto za oporo pritrjene na travnate bilke.
Je črnorjave barve vendar tendira bolj proti črni. Na gosto je poraščena s finimi dlačicami, ki predvsem maticam dajejo poseben žametast izgled zadka.
Matica je dolga 8 - 9 mm, delavke so 3 - 5 mm, samec pa 3,5 – 4,5 mm.
Vrsta je monomorfna (delavke imajo le eno obliko).
So striktno monogine (le ena matica) vendar pa lahko več matic kolonijo ustanavlja skupno (pleometroza).
Prehranjuje se z vsem možnim. V ujetništvu jo je najbolje oskrbovati s sladkano medeno vodo in raznimi žuželkami. V naravi je bistveni sestavni del prehrane tudi mana listnih uši. Nekateri navdušenci jim tudi doma omogočijo prehrano z izločki listnih uši.
Kot vse evropske vrste (ali velika večina le-teh) potrebuje Lasius niger zimsko mirovanje, približno od oktobra do marca, vendar vsaj tri mesece.
Zahteve glede vlage so zelo široke in ni zahtevna vrsta. Prenese tudi daljša obdobja v bolj suhem okolju vendar seveda ne smemo pretiravati in jo vzdrževati v puščavsko suhem formikarju.
Velikost formikarja je seveda treba prilagajati glede na velikost kolonije. Kolonije lahko postanejo precej velike, na začetku pa lahko majhne kolonije vzdržujemo celo brez arene. Kakšnih posebnih dodatkov za formikar ne rabimo, po možnosti pa je lahko zelo zanimiva arena v kateri gojimo listne uši.
Ena najbolj, če ne najbolj, primernih vrst za začetnike in tudi zelo zanimiva vrsta za vse druge!

Lasius flavus (Formicidae: Formicinae):
Te mravlje najdemo po vsej Sloveniji. Je najverjetneje ena najpogostejših vrst rumenih mravelj iz rodu Lasius. Predvsem se pojavlja v zmerno suhih in vlažnih habitatih. Gnezdi skorajda izključno pod zemljo, z občasnimi kupami, gnezda pa ponavadi nimajo izhodov. Živi praktično izključno pod zemljo (hipogeično/hipogejsko) kjer se prehranjuje z vzrejo uši, ki uspevajo na koreninah rastlin. Zato ima tudi skrajno slabo razvit vid in se večidel orientira s pomočjo drugih organov. Roji predvsem julija in avgusta, čeprav natančnejši podatki za Slovenijo še niso znani.
Je različnih rumenkastih odtenkov od svetlo rumene do medeno rumene. Matice in samci so temnejši.
Matice so dolge od 7 – 9 mm, delavke od 2 – 4 mm, samci pa od 3 – 4 mm.
Vrsta je sicer polimorfna vendar le glede na velikost delavk. Večjih alometričnih razlik (sorazmernih velikosti delov telesa) ni.
So striktno monogine, čeprav večkrat ustanavljajo s pleometrozo. Matice se po ustanovitvi kolonije bojujejo ali pa se razidejo in razdelijo na več kolonij.
Prehranjuje se z vsem možnim. V naravi predvsem z izločki koreninskih uši, v ujetništvu pa s sladkano medeno vodo ter občasno z žuželkami in drugimi proteinskimi živili.
Tudi Lasius flavus potrebuje zimsko mirovanje približno od oktobra do marca.
Niso pretirano občutljive na stopnjo vlage vendar bolj kot Lasius niger. Najraje imajo vlažne habitate ampak ne mokrih, nikakor pa ne suhih.
Velikost formikarja je potrebno prilagajati saj lahko, ob optimalnih pogojih, dosežejo velikosti do 20.000 delavk. Na začetku jih imamo lahko tudi brez arene, samo v epruvetkah. Posebni dodatki za formikar niso potrebni vendar pa lahko simuliramo gojenje listnih uši.
Je zelo primerna vrsta za začetnike vendar pa nekoliko manj zanimiva kot Lasius niger saj je zaradi hipogeičnega načina življenja manj aktivna in agresivna.

Myrmica rubra (Formicidae: Myrmicinae):
Sigurno najbolj razširjena vrsta iz rodu Myrmica. Izogiba se le ekstremno kserotermnim (suhim in vročim) habitatom in področjem z izjemno malo vegetacije. Najraje ima mezofilne (srednje vlažne in srednje tople) do vlažne habitate. V gozdovih jo pogosto zamenja bolj oligotermna (manj toplotna) sestrska vrsta Myrmica ruginodis. Gnezdi pod kamni in prosto v zemlji, v vrtovih, na poljih, praktično povsod. Na visoko poraslih travnikih lahko tvori kupe. Gnezda so v številčno močnih kolonijah polikalična oz. polidomna, kar pomeni, da imajo več centrov oz. več mravljišč. Roji avgusta, predvsem v drugi polovici.
Je rdečkaste do rdečkasto rjave barve, glava je nekoliko temnejša, bolj črna, zadek pa pogosto nekoliko rumenkasto rdeč.
Matice se raztezajo od 6 do 7 mm, delavke od 4 do 6 mm, samci pa od 4,5 do 5 mm.
Gre za monomorfno obliko z razlikami v velikosti delavk.
Najpogosteje ali vedno je poligina, torej imajo gnezda več matic.
Prehrana je zelo razgibana. Ponudimo ji lahko sladkano medeno vodo in žuželke ter druge artropode, v naravi pa tudi molze listne uši (Aphide in Coccide).
Kot druge evropske vrste potrebuje zimsko mirovanje od konca septembra/začetka oktobra do meseca marca. Med mirovanjem so najboljše temperature med 5 in 10 stopinj Celzija.
Formikar naj bo vlažen vendar ne moker. Drugače pa je kar prilagodljiva. Velikost prilagajamo glede na velikost kolonije, majhne kolonije pa lahko vzrejamo tudi brez arene. Kakšnih posebnih dodatkov ne potrebuje lahko pa imamo več formikarjev saj tvori »podružna« gnezda. Seveda pa jim lahko ponudimo »farmo« listnih uši.
Vrsta je zelo primerna za začetnike ter tudi drugače zanimiva.

Tetramorium caespitum (Formicidae: Myrmicinae):
Precej razširjena vrsta. Pogosta na sončnih travnikih ter drugih odprtih in kserotermnih področjih v nižinah. Pogosta je tudi v naselbinah. Na višje ležečih področjih jo pogosto zamenja vrsta Tetramorium impurum. Gnezdi v zemlji, pod kamni, vendar je zelo nezahtevna ter zato izrablja tudi druge prostore.
Roji od začetka junija do začetka avgusta, zjutraj ob visokem pritisku.
Je rdečerjava do temno rjava. Matice so temnejše.
Matice so velike od 6 do 8 mm, delavke od 2 do 4mm, samci pa od 5 do 7 mm. Razlika v velikosti med matico in delavkami je precejšnja in zlahka opazna.
Gre za monomorfno vrsto, razlike v velikosti delavk so precej neznatne.
Kolonije so vedno monogine. V literaturi sicer nisem našel podatkov o pleometrotskem ustanavljanju vendar sem le-to osebno opazoval.
Prehrana je zelo raznovrstna: med, sladka medena voda itd. Mnogočlenarje le redko aktivno lovi, je pa zato mrhovinarka in jih z veseljem zaužije. Značilno za to vrsto je, da zbira izredno širok spekter raznih poljskih semen, ki jih predela v hrano (granivorna vrsta).
Zimsko mirovanje je od oktobra do marca.
Glede formikarja ni posebnosti le prilagajamo ga glede na velikost kolonije. Kolonije dosežejo precejšnje velikosti. V naravi celo do 80.000 delavk.
Vrsta je zelo primerna za začetnike in nasploh zanimiva.


Za lažje odločanje med temi vrstami

Lasius niger med vsemi temi »najlažjimi« vrstami najverjetneje prednjači. Le-to pa iz več razlogov. Glede vlage je precej prilagodljiva, je dokaj agresivna vrsta, predvsem pa matic vsako poletje brez težav najdemo na »milijone«. Lasius flavus je v primerjavi zaradi svoje hipogeične narave precej manj aktivna in zato tudi manj agresivna vrsta sočasno pa tudi nekoliko bolj občutljiva. Vzreja listnih ali koreninskih uši je sicer atraktivna ideja vendar precej težko izvedljiva.

Matice omenjenih vrst iz rodu Lasius je precej lahko nabrati po svatbenem letu, predvsem matice L. niger. V naravi jih iz mravljišč skorajda ne moremo pridobiti saj so varno skrite v globinah. In četudi bi jih nabrali, bi naravno mravljišče izumrlo. Podobno velja za Tetramorium caespitum. Pri Myrmica rubra ali njeni sestrski vrsti M. ruginodis pa je bistveno lažje pridobiti matico iz naravnega gnezda saj so mravljišča ali manjša ali pa poligina (imajo več matic). Na splošno velja, da je matice monoginih vrst z velikim številom delavk izredno težko pridobiti iz že obstoječih gnezd.
Po velikosti je zanimivih več aspektov. Največje so definitivno delavke vrste Myrmica rubra. Mnogo telesnih detajlov je moč videti s prostim očesom ali slabšim povečevalnim steklom. Negativna plat pa je, da zato, poleg drugih vzrokov, matica ni tako očitno odstopajoča od delavk. Matičin zadek je proporcionalno precej manjši glede na ostale dele telesa, kot pri drugih vrstah. Zato je matica te vrste precej nespektakularna. Pri T. caespitum je razlika med velikostjo delavk in matic najbolj očitna, vendar pa je pri tej vrsti tudi delavka zelo majhna. Tudi L. niger in L. flavus imata očitno razliko v velikosti teh dveh kast, delavke pa so srednje velike.
Od vseh naštetih vrst je večina precej aktivnih in agresivnih (tukaj pod pojmom agresiven mislim na odziv na vsiljivce, torej druge žuželke in podobna bitja). Za najbolj agresivno bi lahko imeli Tetramorium caespitum vendar se zaradi majhnosti delavk agresivnosti ne opazi tako očitno kot na primer pri Myrmica rubra. L. niger je tu nekje sredinski, čeprav se tudi ta vrsta močno odzove na vsiljivce. Lasius flavus pa je, kot že večkrat omenjeno, precej mirna vrsta.
Kar se tiče zaroda in njegovega razvoja je skorajda najbolj primerna Tetramorium caespitum. Osebno še nisem doživel neuspelega poskusa z ustanavljanjem kolonij te vrste. Matica ali matice izležejo precejšnje število jajčec in zarod se izredno hitro razvija. V manj kot mesecu dni se izležejo prve delavke. Hitro sledijo nove generacije in kolonija hitro naraste. Morda pa je najbolj zanimivo opazovati razvoj zaroda pri Myrmica rubra. Larve/ličinke se namreč, kot pri vseh vrstah iz poddružine Myrmicinae, torej tudi T. caespitum, ne zabubijo v kokon, imajo samo proste bube. Obarvanje starajočih se bub je lažje opazovati tudi zaradi velikosti. L. niger in L. flavus pa imata (kot skoraj vse vrste iz poddružine Formicinae) kokone. Vendar pa je kapaciteta izleganja jajčec matic L. niger izredno velika. Na splošno velja, da kapaciteta ene matice L. niger zadostuje za kar tri matice vrste Myrmica rubra. To dejstvo pa lahko odtehta možnost obstoja več matic v kolonijah slednje vrste.
Zahtevnosti glede vlage so morda tudi pomembne. Lasius spp. sta od vseh najbolj nezahtevni vrsti. L. niger lahko brez kakršnekoli vlage preživi tudi več tednov, čeprav to seveda zelo odsvetujem. Tetramorium caespitum in Myrmica rubra pa potrebujeta dovolj vlage, drugače zelo hitro pogineta.
Upam, da bo odločitev sedaj morda lažja!

Nadaljevanje z drugimi, malo bolj zahtevnimi ali manj pogostimi vrstami še sledi.

Druge vrste

Camponotus herculeanus in Camponotus ligniperda (Formicidae: Formicinae):
Sta največji slovenski vrsti, C. herculeanus nekoliko manjša od C. ligniperda. Prav zaradi velikosti sta zelo zanimivi.
Kolonija se razvija počasi, ponavadi pa matice s prvim zarodom prezimijo in se šele naslednjo pomlad razvijejo prve delavke. Razvoj kolonije se pogosto pospeši šele v tretjem letu.
Rojijo že zgodaj spomladi, ponavadi maja. V naravi se naseljujeta pretežno v lesu pri čemer je C. herculeanus aktivna uničevalka lesa, medtem ko C. ligniperda gnezdi le v odmrlem lesu. Samci z ozirom na druge vrste živijo najdlje saj prezimijo v mravljiščih, včasih celo dvakrat. Delavke so izrazito polimorfne, torej večoblične. Major delavke, največja oblika, so lahko precej impresivne.
Kolonije C. ligniperda so včasih (vendar le včasih) oligogine. To je posebna oblika poliginije, pri kateri je v gnezdu prisotnih več aktivnih matic, ki pa se med seboj ne prenesejo in se zato enakomerno porazdelijo po mravljišču.
V ujetništvu jim ob zadostni ponudbi sladkane vode in/ali medu/medene vode niti ni treba dodajati drugih živil, čeprav je kakšna priložnostna žuželka dobrodošla in priporočljiva.

Plagiolepis pygmaea in Plagiolepis vindobonensis (Formicidae: Formicinae):
Moji najljubši vrsti. Kolonije so praktično vedno poligine in to celo v tej meri, da lahko najdemo tudi po dvajset ali več matic v enem mravljišču. Čeprav je biotopno omejena na vroče in suhe predele se jo v Sloveniji zlahka najde. V mravljiščih pod kamni lahko brez večjih težav najdemo več matic naenkrat, ki jih tudi zlahka naberemo. Matice imajo izredno fertilnost in lahko producirajo ogromne količine jajčec. Spomladi jim v večjih kolonijah zadek neverjetno naraste in je tipičen primer fizogastrije. Matica se takrat le stežka premika saj leže samo jajčeca. Tudi delavke kažejo skrajno fizogastrijo, vendar ne zaradi proizvajanja jajčec, temveč zaradi shranjevanja hranljivih snovi.
Kolonije so lahko zelo velike in polidomne. Zlahka prenesejo sušo in v ujetništvu ni posebnega problema, če kdaj zamudimo ali pozabimo navlažiti formikar.
Je pa res, da gre za eno najmanjših vrst slovenskih mravelj. Vendar ni vse v velikosti.

Pheidole pallidula (Formicidae: Myrmicinae):
Ta vrsta je precej majhna vendar dimorfna. Delavke se pojavljajo v dveh oblikah, navadni delavki in major delavki (včasih se ji reče vojščakinja vendar osebno tega izraza ne uporabljam rad). Major delavke imajo ogromne glave. Vrsta je sicer bolj aktivna znotraj mravljišča vendar kolonije hitro rastejo in lahko dosežejo zajetne velikosti. Delavke lahko zaradi množičnosti premagajo precej večji plen.
Zimsko mirovanje je kratko (od novembra do februarja) saj živi v bolj mediteranskih predelih, zato se jo pri nas najde bolj na Primorskem. Ob ugodnih vremenskih razmerah tudi ne miruje in zato lahko v ujetništvu včasih opustimo zimsko mirovanje.

Vrste iz rodov Temnothorax/Leptothorax (Formicidae: Myrmicinae):
Ta rod ima precej vrst in je značilno precej majhen. Razlika med matico in delavkami ni zelo bistvena. Ponavadi so rdečkaste do rjave. Večina teh vrst ima majhne kolonije, ki najdejo prostor v vseh možnih miniprostorih. Zelo lahko jih najdemo v želodih po gozdnih tleh ali včasih celo v majhnih polžjih hišicah (brez polžev seveda).
V ujetništvu so ponavadi precej mirne. Pretirane aktivnosti ni opaziti, zelo dobro pa tudi plezajo saj zaradi majhnosti najdejo vse možne izhode. Plast parafinskega olja ni posebno učinkovita, bojda ker je tako težko pokriti celotno površino. Meni so nekoč kompletno ušle iz formikarja in se mi naselile v televizijskem daljincu!
Ena od pozitivnih strani je, da, zavoljo majhnosti kolonij, v ujetništvu hitro proizvajajo spolne oblike in jih zato dejansko lahko gojimo. Matice in samci pri mnogih vrstah se namreč razmnožujejo kar na tleh in tudi v ujetništvu. Nekateri kot zanimivost omenjajo tudi to, da svoj plen izdolbejo – požrejo od znotraj.
_________________
LP,

Kris
Hyperlinks sind nur für registrierte Nutzer sichtbar
Hyperlinks sind nur für registrierte Nutzer sichtbar